velikost črk:A A

zanimivosti o avtorjih, o knjigah, o novicah in o dogodkih

Uvajati novosti v svoj dan

Pomlad velikokrat prikliče želje po uvajanju novosti. Mislim, da vam bodo moji zapiski o zanimivi knjigi lahko koristili, da želje ne bodo žalostno potonile ob prvi oviri.

Tu sem zbrala nekaj misli iz koristne knjige  o uvajanju novosti v svoje življenje (Gary Keller in Jay Papasan: THE ONE Things).

Prebrala sem si že kar nekaj priročnikov o učinkovitosti pri delu in ta knjiga me je prijetno presenetila z nekaterimi zelo stvarnimi opažanji. Zdijo se samoumevna, a sploh niso. Vsaj zame so bila to bistvena in še kako utemeljena opozorila.

Knjiga zahteva svoj čas, če želimo, da deluje. Ni dovolj, da jo preberemo, treba je tudi vaditi, kar predlaga. Tu navajam le nekaj namigov, da si lahko ustvarite prvi vtis. Članek sem napisala v zavesti, da nam dobro dene, če nas kdo spomni na nekatere resnice, ki jih sicer poznamo, a radi pozabljamo ali podcenjujemo. Navezala sem se zlasti na svoje poznavanje žensk, ki poskušajo uvajati kaj novega, družina pa ne sodeluje  ali jih celo ovira.

Preberite najprej vse točke, ker so povezane med seboj in je šele na koncu vidno, kako se med seboj potencirajo. Potem pa se lahko vrnete na posamezno nalogo in preverjate, katere od petnajstih bi se lahko lotili in preizkusili, ali je primerna za vaše trenutne možnosti in želje.

 

Prva točka:

Premisli in občuti, kaj si želiš uvesti novega, kje si res želiš narediti kakovostni skok naprej. Zakaj je važno zdaj? Zakaj  je zelo važno?

Kaj si obetaš od tega? 

Ni važno, da gre za veliko stvar, morda gre le za pospravljanje omar ali za eno uro miru na dan. Bistveno je, da nam ta stvar pomeni iskanje odličnosti, da nam je ljuba in si zelo želimo, da bi v njej uspeli. V cilju naj bo nekaj, kar čutimo kot dragoceno in povezano z občutki hrepenenja, močne želje, ki  jo nosimo v srcu. Morda ne vemo, zakaj, ker na videz ne gre za koristno ali pomembno zadevo. A če čutimo moč, navidh te težnje, je to zelo pomemben podatek.

Druga točka: Rabim svoj bunker

Svojo najvažnejšo zadevo (to je tista the ONE thing!) je najprej potrebno določiti. Ko to naredite, je bistveno  ustvariti svoj bunker, pravi avtor. Kaj to pomeni? To je totalna  izolacija, glede katere ni izjem. Brez telefona, interneta, motečih listkov in stvari na mizi, ki vpadajo v naše misli, brez  ljudi, ki nekaj hočejo.  Postopoma se  naučimo, da svoj bunker odpiramo in zapiramo ob času in za trajanje, ki je po naši meri.  Določiti je treba prostor in čas, ko  bomo nedostopni, biti stvarni, a tudi odločni. Lahko je to pol ure, lahko veliko več.

Glavno opravilo naj zasede svoj prostor v celoti in za ves čas, ki smo ga določili. Najbolje je, če delamo, dokler ni zanos, ki ga zmoremo,  izčrpan. Koliko časa je to, vsak najbolje ve sam. Zgraditi bunker ni  zadeva, ki bi jo lahko izpeljali z eno potezo. Tu se pokaže, koliko  gre zares. Lahko začnemo s pol ure in vadimo, kako to gre. Opazujemo svoje občutke. Vidimo, da postajamo blokirani, panični, polni jeze …? Ni važno. Bunker bo postopoma opravil svojo nalogo, pa čeprav od začetka v njem naredimo bolj malo.

Ne pozabimo, da lahko postane   v družini to zelo dragocena  navada za vsakogar. Vsak družinski član ima pravico, da ima kdaj čas za svoj bunker. Ko se naučimo živeti svojega, bomo znali tudi podpirati druge, ko bodo v njihovem, saj bomo vedeli, kako je važno. Če smo izkusili!!!

 

Tretja točka: Delati je treba na polno, da se res kaj rodi

Učinkoviti smo, kadar lahko delamo na polno. Samo takrat res nastaja kaj kakovostnega in osrečujočega. Zares lepo je, ko se lahko predamo svoji dejavnosti. Pomeni čutiti, da naša zbranost daje svoj sad, da smo popolnoma potopljeni v svoj navdih in nalogo in da drugo ne obstaja.

Takega stanja ni lahko doseči. Toda ko je sproženo, teče samo. A prav zato je ključno, da si uredimo pogoje, v katerih se to stanje lahko sploh sproži, in da potem skrbimo, da ni prekinjeno. Oboje (začeti in speljati) zahteva predanost in jasnost brez izgovarjanja.

"Ne morem ustvarjati, če me nenehno motijo", je čista resnica, a kdo je zadolžen, da to prepreči? Jaz sem edini urad za svoje pritožbe in obenem tudi poverjena oseba, da pritožbo razrešim. Če me motijo, je treba najti način, da me ne bodo. Kako postati nedosegljiva na lastnem domu? Kako v službi? Kako sploh razumeti, kjer želimo biti nedosegljivi, za koliko časa in kdaj?

Vse to sodi k našemu uvodnemu delu za odličnost.

Nič ni podarjeno: ne jasnost o času in prostoru ne način izvedbe. A vse to je mogoče odkriti in ustvariti po korakih. Ne hitro, ampak temeljito.

Uvodna pripravljalna dela so nekaj takega, kot je vse tisto, kar naredi pleskar, preden se loti pleskanja. Prekrivanje tal, trakovi za robove, lestve in oblačila za delo,  nakup barve in čopičev … Začeti je pravzaprav zadnje dejanje!

Četrta točka: Premisli, ali res želiš iti v to, in zakaj.

Zavzetost ne deluje, če nam ni jasno, zakaj dati vse za to in kakšen je cilj vsega tega početja. Je vredno? Če ni, je bolje, da niti ne začnemo. Nehamo se pritoževati nad drugimi in sprejmemo dejstvo, da so nam očitno važnejše druge stvari - vsaj trenutno. Ljubi mir? Odobravanje družinskih članov? Zadovoljni obrazi v okolju, ker smo dovolj ustrežljivi?   Vse lahko  prenesemo na druge čase in - kot se reče - "spravimo težavo v hladilnik". Dobro je vedeti, da je težko vse to držati na hladnem preveč časa. Prav tako je dobro vedeti, da čas ne bo rešil ničesar. Tistih, ki rabijo naš čas, ne zmanjka nikoli. Otroci zrastejo, a tudi odrasli otroci lahko postanejo zahtevni, da ne govorimo o starših, sorodnikih, prijateljih itd. Vedno bodo tu  nove  zahteve in časa zase si ne bomo vzeli nikoli, če se naučimo tega že zdaj.

Peta točka: Najdi učitelje, vaditelje, izberi spremljevalce za svoje učenje.

Vsi, ki hitro napredujejo, imajo mentorja, supervizorja ali podoben lik, ki jim pomaga čez začetniške ovire. Učinkoviti ljudje so praviloma dobri, delavni in hvaležni učenci. Iščejo podporo pri kom, ki pozna njihov dar, zna podpreti razvoj in vidi smer, v  kateri se želijo in zmorejo razviti. Občasno smo res lahko samouki, a veliko lažje in hitreje gre, če imamo vsaj občasno najboljšega učitelja. Ta pa navadno nekaj stane  - zastonj vas bo učil samo kdo, ki se ne ceni dovolj, da bi vedel, da za pošteno in kakovostno delo (za katerega je sam dal veliko časa, denarja in srca) zasluži primeren honorar. Dober učitelj tudi  ve, da je dober učenec samo tisti, ki je pripravljen veliko dati, ne le veliko dobiti.

Avtor navaja lep primer tega, kaj pomeni učitelj. Nekdo, ki  ima  samo pol ure na dan za učenje, rabi odgovor na vprašanje: »Kako naj se učim, če imam samo pol ure na dan za to?« Samo najboljši učitelj lahko svetuje primerno vajo izmed neštetih možnih, ki bo  kaj zalegla in dala največ v najkrajšem času.

Zato ne pričakujmo, da nas bo kdo odlično učil zastonj ali poceni. Prevzeti nase ceno učenja (denar, čas, naloge in vaje, neuspehe, zaplete …) je dejanje, ki kaže na to, ali zmoremo držo učenca ali ne.

Šesta točka: Izberi svoje odpovedi in srčno nosi svoje breme.

Še preden začnemo, je treba vedeti, čemu se nameravamo odpovedati za svoj cilj. Nove navade jemljejo prostor nečemu, kar je prej zasedalo tisti prostor in čas. Ne gre drugače.

 Na primer: če grem za nekaj  dni proč, se odpovem odobravanju domačih in sprejmem posledice dejstva, da jih obremenjujem. Obenem brez občutka krivde  iščem možnosti, da prisluhnem, čutim in upoštevam tudi njihove potrebe. Iščem pot, da prikažem svojo veliko željo, spoštujem njihov odpor in ponudim nekaj, kar nas poveže pred odhodom in po njem. A ne umikam svoje odločitve. V teh letih, odkar se ukvarjam zlasti z ženskami, ki bi rade ustvarjale, žal ugotavljam, da je pogosto že ena ura na dan velika (celo nepremostljiva) težava! Težava pa je –resnici na ljubo – v naši neodločnosti in stiski, ko je treba vzdržati očitanje, namesto da bi vedele, da so bodo navadili le, če vztrajamo.

Sedma točka: Sooči se z zmedo.

Treba se je soočiti z zmedo, ki nastane, kadar izključimo vse in se zapremo v bunker. Svet zunaj lahko začne noreti, ker ga ne upravljamo več, če smo to počeli leta in leta in je bilo vse utečeno. Važno se je na to pripraviti in po izstopu iz bunkerja s tem mirno živeti in iskati rešitve. A potem, ne vmes!

Če vemo, kako zelo verjetno bo, ne bomo razočarani in prizadeti od kaosa, ki nas bo pričakal ob izstopu iz bunkerja.

Osma točka: Izjemni rezultati so odvisni od tega, da prepoznate bistveno.

"Večina stvari, ki si jih želite, pride iz manjšega dela stvari, ki jih delate." To je pravzaprav najbolj inovativna vsebina te knjige (vsaj zame.)

Predlagam, da si vzamete uro časa in si napišete, v kaj ste (osebno ali poklicno) zadnje leto vložili največ časa, denarja in dela in kaj od tega je dalo največ sadov.

To velja tako na osebni ravni kot v poklicnem usposabljanju.

Stavim, da boste zelo presenečeni. Praviloma ugotovimo, da imamo največ od tega, v kar smo vložili najmanj časa, medtem ko so najbolj naporne in zamudne zadeve rodile bolj malo. Sama sem na primer ugotovila, da so mi občasni stiki z nekaterimi ljudmi dali ogromno poklicnih zadoščenj, medtem ko sem se z nekaterimi ljudmi in projekti ukvarjala ure in ure brez pravega napredka zase in zanje.

To pomeni, da za svojo največjo željo lahko delamo samo eno uro na dan, a v absolutni predanosti, in da ji je za kvalitetni preskok treba nameniti največji  del dnevne energije in denarja ali sredstev pravi zadevi. Preglejte, v kaj ste vlagali in dobili veliko nazaj, in boste takoj ugotovili, kako to gre. Naredite seznam svojih stroškov in presodite, kaj vam je dalo največje zadoščenje. Zelo možno je, da boste ugotovili, da največ časa, sil in sredstev porabite za stvari, ki vam ne dajejo nobene sreče in vašemu življenju ne vlivajo smisla in živosti. Hm. Kaj to pomeni?

Deveta točka:  Načrtujte počitek in zabavo zelo resno

Počitek naj  ima isto težo kot poslovni zmenek, ki je ključen za kariero. Gre za zmenek s tistim delom sebe, ki daje vitalni zagon. Počitek pomeni, da ni sledu o delu in da smo psihofizično na drugem planetu, v prostosti in otroški brezskrbnosti. Pomeni tudi, da nikomur ne dovolimo, da nam to preprečuje ali narekuje, kako naj bi počivali ali se zabavali, koliko in kje, s kom …

Čas za počitek in zabavo sodi v rokovnik.

Deseta točka: Napredovanje deluje kot padanje domin.

Napredovanje našega načrta je dobro videti  kot postavljanje domin. To ste delali kot otroci, ko ste jih postavili pokonci in potem gledali, kako lepo padajo v vrsti druga za drugo z enim samim dotikom prve domine. Postavljene morajo biti seveda v pravi razdalji, da se vrsta podira sama od sebe, brez dodatnega napora. To pomeni, da pavze med dejanji, ki sestavljajo našo pot, ne smejo biti prevelike. Če hočemo, da se dogaja samo, ne smemo preskočiti ničesar, da ne prekinemo  »tekočega padanja«. Temu so včasih rekli disciplina, tu pa gre za prijaznejšo in drugače utemeljeno nalogo. Prispodoba domin nam narekuje, naj podpremo samodejno vitalnost našega delovanja, zmanjšamo napor in skrbimo za pretočnost dogajanja v sebi in zunaj sebe.

Premislite, kako deluje, če se lotite na primer pospravljanja podstrešja in pustite stvari na sredi in jih potem ne speljete. Tudi vse, kar ste pospravili, ne pomaga.  Nered počasi spet nemoteno zavlada.

Enajsta točka: Večopravilnost (multitasking) je iluzija in izguba časa.

Ko delaš eno in začneš kaj drugega, to ni sočasno dogajanje, kot nekateri mislijo. Ko voziš in govoriš po telefonu, ne delaš dveh stvari hkrati, ampak preskakuješ z ene na drugo. To pokažejo analize nevronskega delovanja. Isto velja, če tipkaš na računalnik in govoriš z osebo, mi je vstopila v tvojo sobo, obenem pa opazuješ, ali si dobil nov sms.

Za hip izklopiš eno in potem se moraš vrniti tja, kjer si bil prej. To pomeni, da je treba ponovno vzpostaviti zbranost, ki si jo prekinil. Skratka, da delaš eno, moraš spraviti nekaj drugega v ozadje. To nenehno vračanje vzame veliko energije, saj gre za številne  izstope in vračanje. Nihče ne zmore resnične sočasnosti, delati več stvari hkrati je iluzija. Delamo lahko  le izmenično.

Če vas vsakih 10 sekund  nekaj vabi, da spremenite smer pozornosti, in je naloga, s katero se ukvarjate, kompleksna, lahko rabite 100% več časa, da se vrnete v zbranost, kot če se ne bi pustili motiti. Naloga ima namreč  veliko poddejavnosti, da teče. Spet vse to spraviti v tek in koordinirano delovanje je zelo zamudno.

Dvanajsta točka: Občutki uspešnosti se rodijo samo v zbranosti

Zbranost omogoča izkušnje užitka, ki nas povežejo z našo nalogo na prijeten, privlačen način. Radi se bomo vračali k delu, ker nam obeta radost.

Zbranost nam  daje zalet in ustvarja stanje moči, uspešnega počutja, ki potem deluje samo in se hoče nadaljevati, ker je vir užitka, zadoščenja in navdušenja nad nadaljevanjem. Zato je zbranost neke vrsta navada, ki se utrdi in nas vleče za seboj tudi zaradi spomina na vso moč, ki smo jo že  vlagali in čutili, z vsemi lepimi občutki vred. Neprekinjeno delo ustvarja posebno notranjo domačnost z uspešno naravnanostjo na največjo produktivnost naše notranjosti. Tako nekako kot seme klije, če temperatura in vlaga ostajata naravnani na potrebe klitja. Isto velja za našo potrebo po ustvarjalni zbranosti, v kateri »klijejo« naši dosežki.

Trinajsta točka: Volja je na razpolago le za omejen čas.

Volja ni vedno na razpolago. Ne moremo je vpoklicati po mili volji. Nekaj časa zdrži, potem rabi, da se spet naloži (kot baterija na mobitelu ...) Medtem ko je stari del možganov bolj vzdržljiv na dolge proge (dihanje, prebava ...), je novejši (emocionalni in mentalni) del veliko bolj podvržen izčrpanosti. Veliko raziskav je potrdilo, da kognitivni napor čez nekaj ur sproži odziv iskanja kompenzacije, večje napetosti in  konfliktne, razdražene in nesodelovalne drže. Avtor navaja raziskavo iz Izraela, pri kateri  so opazili, da so isti sodniki odobrilii neprimerno več izhodov  za zapornike v dopoldanskih urah kot pozno popoldne. Ko ni dovolj volje (nizka baterija), padamo v nejevoljo, lahko postajamo krivični, manj inteligentni in površni. (Te odzive med drugim pozna vsak učitelj – pri sebi in pri otrocih.)

Ko se lotevamo najvažnejšega,  je treba razpolagati z največ volje, z voljo na višku.

Opazujmo se: kaj nam  požira voljo? Kaj je tisto, kar lahko vzdržimo le malo časa in povzroča napetost, padec učinkovitosti, zaupanja vase in jasnosti?

Avtor pravi, da so požiralci volje vse naslednje okoliščine:

·        poskusi uvajanja novih navad

·        kljubovanje raztresenosti pri motečem okolju

·        obvladovanje čustev in potreb, ki se oglašajo

·        biti ocenjeni

·        hoteti narediti dober vtis

·        se soočati s strahom

·        vse tisto, česar ne maramo delati

·        prelagati užitek in delati za zelo oddaljeno zadoščenje

Če vzamemo resno ta seznam, potem je realno upoštevati, s kolikšno mero volje razpolagamo ob določenih urah … in potem se je potrebno temu primerno organizirati. Če tega ne naredimo, bodo šle ure  po svoje. Se vam je že zgodilo, da ste sedli k najljubši dejavnosti že popolnoma izčrpani? In da potem ni  bilo moči, da bi delali, kar vam daje največ veselja? …

Veliko sposobnih ljudi ne pride nikamor prav zaradi te velike ovire.

Štirinajsta točka: Nevarno je ostajati, kjer si.

Od naših ciljev nas ne oddaljijo ovire, ampak široko odprta pot do nižjih ciljev, pravi  R. Branet.

Je res varno ostajati, kjer si? Je res najbolj obetavno, da ničesar ne spremenimo?

Drzne vizije so lahko zelo realne, ker je tisti prostor še prazen. Prav zato  ga je še možno zasesti!

Ne moremo se navdušiti nad lagodnimi izbirami. Življenje ponuja velike darove. Smo jih sposobni  vzeti k sebi in nositi, z njimi živeti?

Navadno podcenjujemo nevarnosti, ki jih prinaša zadrževanje v coni udobja. Jih poznate?

Petnajsta točka: Namen brez prioritet nima nobene moči nad dogajanjem.

Mnogo ljudi misli, da je namen nekaj, kar deluje samo od sebe. Zelo močna želja naj bi spreminjala realnost. Nekatere knjige to celo obljubljajo: moč želje kot energija, ki se udejani, če le mobiliziram dovolj čustev in misli. Pa ni tako.

Odločitev, ki ji ne namenimo častnega mesta v svojem realnem življenju, nima nobene možnosti, da se uresniči. Če ji ne damo rok in nog, ne bo shodila. Želje imajo v sebi moč življenja, a naša naloga je, da jih spustimo v svoje delovanje. Zato nas ta točka vabi, da si za  novost, ki si jo želimo vključiti v svoje življenje, zamislimo čas v teku dneva, ko bo »vladala« in ji bo vse podrejeno. Na primer v našem bunkerju.

 

Točke tega članka  lahko spremenite v delovne liste tako, da ustvarite na desni rob za opombe in preverjanje in si jih potem iztiskate.

 

tiskaj tiskaj

Sorodni članki

Blagslovi svoj nered

V zanimivi knjigi Tvoje srčne želje (Sonia Choquette) avtorica pripoveduje o svoji izredni mami, ki je v kaosu govorila: »Blagoslovi svoj ...

Ženske in moč želje (prvi del)

To je prvi izmed štirih člankov s skupnim naslovom Ženske in moč želje, ki jih boste lahko brali v naslednjih tednih. Obravnava vprašanje ...

Kadar rečem NE, zemlja zadiha

Tisti, ki si želijo biti ljubljeni, radi verjamejo v povračilo: če bom vedno razumevajoč, bodo dojeli, kako znam ljubiti, in mi bodo vračali. Če ...

Kaj pomeni iti v novo?

Želimo si novosti, obenem pa se jih bojimo.

Ženska in moč želje, drugi del

V drugem delu članka o ženski in njenih željah najdete nekaj misli o vlogi očeta pri oblikovanju ženske samozavesti in njene sposobnosti, da ...