velikost črk:A A

članki po pristopu Vera vase, avtorici sva jaz in Josipa Prebeg

Poslušaj me, prosim (druga stopnja komunikacije)

V prejšnjem članku (Govori, poslušam) sem na kratko prikazala pomen in zahtevnost poslušanja. Tokrat pa bom poskusila pojasniti na čim preprostejši način, zakaj je težko govoriti tako, da nas drugi razume. Najtežje je govoriti z ljudmi, na katere smo najbolj navezani, in nam ne dajejo tega, kar si zelo želimo.

Neučakanost ...

Ni vseeno, ali s sočlovekom govorimo v najboljših možnih pogojih ali pa v okoliščinah, ki pospešujejo občutke ogroženosti in prisile. Prav nič se ne mudi govoriti, saj ne gori voda.
Težava je v tem, da navadno nimamo pravega potrpljenja, da bi poiskali najprimernejši trenutek in ustvarili toplino, sproščeno vzdušje za srečanje. Ženejo nas prizadetost, neučakanost, stiska bolečine. Vse to poriva v iskanje hitre rešitve. Zato je pametno vedno in vztrajno iskati najboljše pogoje in odložiti vsako »razčiščevanje«, dokler nismo zreli za to. Če se prepustimo čustvenem izbruhu, ki ne izbira ne kraja ne trenutka, bomo na koncu zelo verjetno divji, iz sebe, polni občutka, da je vse zaman, nesrečni in prazni.
Sprejeti pač moramo dejstvo, da je sporazumevanje zelo zahtevna zadeva celo v najboljših pogojih. To še zlasti velja za kočljive teme, ko bi radi dosegli nekaj, kar je za nas zelo pomembno, kar s težavo povemo in kar nam je že velikokrat spodletelo.

....ali odlašanje

Navadno nihamo med odlašanjem in zaletavostjo. kar sta dva obraza iste nemoči. Pogosto pustimo, da gredo mimo zelo primerni, idealni trenutki za komunikacijo, potem pa se zaletimo v oviro, ko je najmanj primerno ...
Učimo se najti ravnovesje: da se opogumimo, ko je bilo dovolj odlašanja, in ko obenem ne prehitevamo časa. Tako se postopoma izurimo v občutku za usklajevanje z realnostjo..
Večkrat ga bomo polomili, ker bomo prehitri ali pa v zamudi, toda vztrajnost nas bo nagradila in znali bomo vstopati ali izstopati iz komunikacije z živim občutkom za dogajanje v sebi in drugem.

Ali drugega resnično občutiš?

Začnimo govoriti šele, ko smo prepričani, da okvirno razumemo, kako se drugi počuti. Samo tako lahko upamo, da se ga bomo dotaknili. Morda sporočila ne bo sprejel ali v celoti razumel, toda uspelo nam bo izraziti, kar čutimo, da mora biti izraženo. Ni treba, da nam takoj uspe, bistveno je, da je vsak korak izpeljan na najboljši način. O isti temi lahko spregovorimo še velikokrat, z majhnimi, čutečimi koraki. Vsakokrat bomo začutili, da smo naredili nekaj zase: ker nismo obmolknili, ker nismo napadli, ker se nismo ranili.

Pomisli, kaj želiš povedati

Preden kaj rečeš, premisli, kaj točno želiš sporočiti. Če ti ni jasno, raje ostajaj pri vprašanjih in poslušanju drugega. Počakaj, da najprej razumeš samega sebe. Govori o svojih željah šele, ko so jasne in prepričljivo trdne.
Kajti kako nas te drugi razume, če še nam ni jasno, kaj točno želimo povedati?
Pogosto ne govorimo zato, da bi jasno izpovedali svoj občutek ali željo, ampak hočemo samo preliti svoja nejasna čustva na drugega. Ob tem pričakujemo, da jih bo drugi razvozlal in nam celo ustregel. Drugi naj bi uganil, kaj nas muči, in na lastno pobudo storil tisto, za kar si ne upamo prositi. To res ni realno.

Govoriti je treba jasno, preprosto, s celim telesom in občuteno. Tako, kot bi mi sami radi, da bi drugi govorili nam.

Pomisli, kdaj govoriti

Važno je najti
• pravo okolje, v katerem ni motečih dejavnikov, ki bi razburjali ali raztresali
• pravi trenutek, v katerem je drugi kar najbolj odprt, mi pa mirni
• razpoložljivi čas, kajti v hitenju ni mogoče občuteno komunicirati.
Taka priprava zahteva potrpljenje, vero v smisel našega iskanja in ljubezen do sebe.

Govoriti ne pomeni zahtevati
Ne zahtevajmo in ne pričakujmo, da bo drugi razumel. naša naloga je, da izrazimo svojo željo in da v sebi negujemo trdnost. Preverjajmo, ali smo bili dovolj jasni. Ne zahtevajmo, da nas drugi usliši, kajti cilj je dosežen, če resnično razume, kaj si želimo. Kaj bo storil, je njegova odločitev.
Zate je važno, da oba vesta, za kaj gre, in da je to isto. Zato:
• opazuj in preverjaj, kaj je drugi razumel.
• vprašaj, kaj je razumel
• če ni dojel, ponavljaj, dokler ne razume.

Če dodajaš pojasnila, ne izgubi ključne smeri in ohranjaj zbranost? Na koncu ti mora biti zelo jasno, kaj si povedal, drugemu pa prav tako. Če je to isto, pomeni, da si dosegel razumevanje. Ne spreminjaj teme pogovora, dokler ne dosežeš prvega cilja. To lahko traja več dni in več mesecev ...

Ne odnehajmo

Če svoj cilj ljubimo, če nam je drugi dragocen in če verjamemo v srečanje, delajmo mirno in počasi, kot da bi lahko trajalo večno.
Tudi z ljudmi, ki so nedostopni ali sovražni, lahko dosežemo določen sporazum. Razumevanje pa lahko dosežeta le dva človeka na isti ravni razvoja in s podobnimi izkušnjami. Včasih ne moremo doseči razumevanja. V vsakem primeru pa lahko gojimo svoj del odnosa in ostajamo odprt za razvoj. Drugemu pa vedno dopuščajmo, da pove svoje mnenje. Nikogar ni treba utišati samo zato, da bomo imeli zadoščenje in zadnjo besedo. Dolgoročno od tega nimam nič - samo zaprta vrata.

Govori le o sebi
Izražajmo se iskreno, a spoštljivo. Ne pojasnjujmo drugemu, kakšen je, kaj dela in kaj bi moral delati. Govorimo izključno o sebi, o tem, kar želimo povedati o sebi in svojih željah. Ne govorimo zato, da bi vplivali na čustva drugega, da bi ga namenoma ganili, prizadel,i preusmerili. Odločanje o tem, kako sprejeti povedano, prepuščajmo njemu.

Govoriti se naučimo postopoma in z vajo
Naj te ne potre, če ne znaš komunicirati, če velikokrat narediš prav vse možne napake in obupuješ. Vztrajnost te vedno nagradi, ker je v vztrajanju ljubezen, v ljubezni pa vse dobro sveta.

Uspešna komunikacija ni v tem, da vedno dosežeš, kar želiš, ampak v tem, da stvari poveš tako, kot želiš, in v trenutku, za katerega se odgovorno odločiš.

Doseženi cilj je v nas

Zelo pogosto ne dosežemo tega, kar bi radi. A govorimo predvsem zato, da se izrazimo, da ostajamo zvesti svojim potrebam. Molk nas zapre, zazida v osamljenost, vztrajanje v še tako zahtevni komunikaciji pa nas povezuje s svetom in z našimi notranjimi silami.
Če govorimo jasno in iz srca, bomo širili polje notranjega miru, pa naj se dogaja karkoli.

tiskaj tiskaj

Sorodni članki

Govori, poslušam (prva stopnja komunikacije)

Komunikacija poteka tako, da izmenično poslušamo in se izražamo. Navidezno je to preprosto, toda večina ljudi ne zna poslušati in tudi pri ...

BLIŽINA

Pogosto ne znamo govoriti z drugimi, še najmanj pa znamo poslušati ljudi, ki jih imamo najraje in smo nanje najgloblje navezani. Prevedla sem ...

Gledati in videti

Naše opazovanje sočloveka navadno sploh ni opazovanje, v glavnem samo dodajamo misli k vsemu, kar že poznamo. V največji meri se to dogaja z ...

Poslušaj me, prosim.

  Ljudem, ki jih imamo zelo radi, je zelo težko povedati, da so nas prizadeli.  Prav zato si raje rečemo, da ni nič … ker ...

Govori v prispodobah

  Govoriti v prispodobah je prvinski način  izražanja, s katerim nam postanejo rešitve dostopnejše